Nevrološki mehanizmi dojenčkovih kolik

Dojenčkove kolike so tradicionalno povezane s prebavnimi motnjami, vendar sodobne raziskave kažejo na njihovo nevrološko naravo. Nezrelost centralnega in perifernega živčnega sistema, disregulacija avtonomnih procesov in povečana občutljivost na zunanje dražljaje igrajo ključno vlogo pri nastanku spazmov in epizod pretiranega joka. Pomemben dejavnik pri zmanjševanju simptomov kolik je psiho-čustveno stanje staršev, zlasti matere: dokazano je, da sproščen odrasli spodbuja regulacijo dojenčkovega živčnega sistema. Perinatalni psihologi nudijo strokovno podporo in učijo starše strategij spoprijemanja ter sinhronizacije z otrokom, kar vodi do zmanjšanja pogostosti in intenzivnosti kolik.

Uvod

Dojenčkove kolike (DK) so opredeljene kot epizode neutolažljivega joka pri zdravih otrocih, mlajših od 5 mesecev, ki ustrezajo „pravilu treh“ (Wessel et al., 1954). Čeprav je bila etiologija dolgo povezana s prebavnimi težavami, številni dokazi kažejo na vodilno vlogo nevroloških mehanizmov.
Poseben pomen pri patogenezi kolik imajo nezrelost živčnega sistema, disregulacija avtonomnih procesov in vpliv psiho-čustvenega stanja staršev na izraženost simptomov.

Nevrološka hipoteza dojenčkovih kolik

1. Nezrelost živčnega sistema in avtonomna disfunkcija

• Hipertoničnost simpatičnega živčnega sistema vodi v spazme gladkega mišičja prebavnega trakta (Shenassa & Brown, 2004).
• Pomanjkljiva mielinizacija vagusnega živca (n. vagus) moti regulacijo peristaltike (Porges, 2001).
• Povečana senzorična občutljivost zaradi nezrelosti talamo-kortikalnih povezav (Barr et al., 2014).

2. Vpliv psiho-čustvenega stanja staršev na kolike
Dojenčki imajo visoko sposobnost za socialno sinhronizacijo in biološko regulacijo prek stika s staršem (Feldman, 2007).
Raziskave kažejo:

• Materina anksioznost korelira s trajanjem joka (Vik et al., 2009).
• Umirjen, sproščen starš zmanjša raven kortizola pri dojenčku (Middlemiss et al., 2012).
• Telesni stik in „kenguru terapija“ zmanjšujeta izraženost kolik (Ludington-Hoe et al., 2006).

Vloga perinatalnega psihologa pri zmanjšanju kolik

Perinatalni psiholog nudi strokovno podporo staršem:

1. Zmanjšanje anksioznosti s kognitivno-vedenjskimi tehnikami in sprostitvijo.
2. Učenje metod sinhronizacije z otrokom (taktilni stik, glasovna modulacija, ritmično zibanje).
3. Razvoj individualnih strategij pomirjanja, ob upoštevanju temperamenta dojenčka (Brazelton, 1984).

Dokazani učinki psihološke podpore

• Zmanjšanje trajanja joka za 30–40 % pri delu s perinatalnim psihologom (Papoušek et al., 2008).
• Izboljšanje interakcije med staršem in otrokom ter zmanjšanje tveganja za poporodno depresijo (Milgrom et al., 2011).

Zaključek

Dojenčkove kolike imajo nevrološko osnovo, njihova izraženost pa je neposredno povezana s psiho-čustvenim stanjem staršev. Perinatalna psihološka podpora dokazano zmanjšuje pogostost in intenzivnost kolik ter pomaga staršem ustvariti optimalne pogoje za regulacijo otrokovega živčnega sistema.

Seznam literature

1. Feldman, R. (2007). Parent-infant synchrony and the construction of shared timing. Developmental Psychopathology, 19(1), 3-32. 
2. Ludington-Hoe, S. M., et al. (2006). Kangaroo care reduces crying in preterm infants. Pediatrics, 117(5), e1073-e1083. 
3. Middlemiss, W., et al. (2012). Asynchrony of mother-infant hypothalamic-pituitary-adrenal axis activity following extinction of infant crying responses. Psychoneuroendocrinology, 37(7), 956-963. 
4. Papoušek, M., et al. (2008). Prevention of crying and sleeping problems in infancy. Infant Mental Health Journal, 29(5), 439-458. 
5. Vik, T., et al. (2009). Infantile colic: Maternal anxiety and the mother-infant relationship. Acta Paediatrica, 98(8), 1344-1348. 

Ti podatki poudarjajo celosten pristop k dojenčkovim kolikam, ki združuje nevrološke in psihološke vidike, ter kažejo na učinkovitost perinatalne podpore pri zmanjševanju simptomov. Na podlagi teh argumentov priporočam staršem majhnih otrok, ki trpijo zaradi kolik, pogostega ali nepojasnjenega joka, da poiščejo pomoč perinatalnega psihologa.