Medicinska travma: kaj si telo zapomni po bolnišnici

Spomnite se situacije, ki si jo vaše telo zapomni še danes
Preden berete naprej, se poskusite spomniti ene medicinske situacije iz svojega življenja. Ne najhujše — katere koli, ob kateri se v vas še danes nekaj stisne. In si zastavite tri vprašanja:

  1. Kaj ste videli, slišali, čutili?
  2. Ali so vas vprašali? Ali so vam pojasnili?
  3. Komu ste o tem povedali? Kaj so vam odgovorili?
Večina ljudi takšno situacijo najde v nekaj sekundah. In odgovori so največkrat podobni: niso vprašali, niso pojasnili, povedati pa ni bilo komu — ali pa je v odgovor zazvenelo »saj je bilo treba«.

Prav s temi tremi vprašanji sem začela svoje predavanje na konferenci, posvečeni travmi. Tam so se zbrali psihologi, psihoterapevti in zdravstveni delavci — ljudje, ki o travmi in njenih posledicah vedo veliko. Pa vendar je bila ta vaja za mnoge nepričakovana. Navajeni smo, da o travmi razmišljamo kot o vojni, katastrofi ali nasilju v družini. Zdravniška ordinacija, porodna soba in zobozdravniški stol pa se na ta seznam običajno ne uvrstijo.

Ta članek je podroben povzetek predavanja. Namenjen je tistim, ki se v njem prepoznajo, in strokovnjakom, ki se želijo naučiti prepoznati travmo pri svojih klientih ter bolje razumeti vpliv travmatičnih zdravstvenih izkušenj.
Medicina rešuje življenja. Gre za to, za kakšno ceno — in za to, da je to ceno mogoče zmanjšati. To ni članek proti medicini.

Kaj je medicinska travma

Medicinska travma je psihološka travma, ki nastane v povezavi z zdravstveno oskrbo: pri zdravljenju, preiskavi, operaciji, v intenzivni terapiji, pri porodu. Enotne uradne opredelitve še ni. Obstajajo pa delovne opredelitve za posamezna področja.

  • Medicinski travmatski stres (Kazak in sodelavci, 2006) — skupek psiholoških in fizioloških odzivov otrok in njihovih družin na bolečino, poškodbo, resno bolezen, medicinske postopke in zastrašujoče faze zdravljenja.
  • Travmatičen porod (Leinweber in sodelavci, 2022) — izkušnja ženske, povezana z interakcijami in/ali dogodki pri porodu, ki so povzročili preplavljajoča težka čustva in privedli do dolgoročnih posledic za njeno zdravje in dobrobit.
Iz teh opredelitev sledi nekaj pomembnega. Medicinska travma ni ena diagnoza, temveč spekter: od težkega spomina do posttravmatske stresne motnje (PTSM). Prizadene vso družino, ne le pacienta. In ne rani le bolezen sama, temveč tudi zdravljenje in to, kako so s človekom ravnali tisti, ki so pomagali.
Travma ni nujno povezana z ogroženostjo življenja
Psihologa Mary in Steven Hall (2016) opisujeta tri ravni medicinskih situacij, ki lahko postanejo travmatične:

Raven

Kaj je to

Primeri

I

Rutinska zdravstvena oskrba

pregled, preiskave, ultrazvok, cepljenje, zobozdravnik, ginekološki pregled

II

Diagnoze, ki ogrožajo ali spremenijo življenje

onkologija, neplodnost, težka diagnoza pri plodu, kronična bolezen

III

Nujna stanja

infarkt, možganska kap, nujni carski rez, intenzivna terapija

Za nas je posebej pomembna prva raven: najpogosteje je ne opazimo. Pregled ali obisk pri zobozdravniku se zdita malenkost. Toda prav takšne »malenkosti« najpogosteje stojijo za desetletja trajajočim strahom pred zdravniki.

Zakaj medicinske travme ni videti

S temo spolnega nasilja se strokovna skupnost ukvarja od Freudovih časov — težko, z nazadovanji, a se ukvarja. Tema nasilja v družini je postala razumljiva skoraj vsakomur. Za medicinsko travmo pa v našem jeziku niti nimamo ustaljene besede. Vidim štiri razloge, zakaj ostaja v slepi pegi:

  1. Diagnostika. Po merilih DSM-5 življenjsko ogrožajoča bolezen ne velja nujno za travmatski dogodek. Upoštevajo se nenadne katastrofične epizode — na primer prebujenje med operacijo.
  2. Cilj. »Saj so vas rešili«, »glavno, da je otrok živ«. Dober izid zdravljenja razvrednoti doživetje.
  3. Spomin. Sedacija, narkoza, zgodnja starost: izkušnja je shranjena v telesu, ne v pripovedi.
  4. Mi sami. Strokovnjaki pogosto zaidejo v eno od dveh skrajnosti. Ali o medicinski izkušnji ne sprašujejo in medicini brezpogojno zaupajo ali pa za vse takoj okrivijo zdravnike. Obe drži ovirata, da bi videli, kaj se je zgodilo, in pomagali.
Dokler družba nima besede za takšno izkušnjo, o njej ne razmišlja in ne govori. In le redko postane tema v psihologovi ordinaciji.
Pet medicinskih situacij, ki si jih telo zapomni za desetletja
a seznam ni statistika, temveč moje opažanje iz prakse. Teh pet situacij se najpogosteje pojavi, ko si odrasli ljudje prvič dovolijo, da se spomnijo svoje medicinske izkušnje. Ostanejo dolgo v spominu, a skoraj nikoli ne postanejo razlog za obisk pri psihologu. In skoraj vedno so v njih isti elementi: telo je razgaljeno, oditi ni mogoče, ničesar ne pojasnijo, bližnjih ni ob tebi.
1. Vaše lastno rojstvo v SFRJ
Ne gre za to, kako ste rojevali vi, temveč za to, kako ste se rodili vi. Mnogi ljudje, ki so danes stari 30–40 let in več, so prišli na svet v porodnišnicah s strogim redom. Sorodnikov niso spuščali noter. Dojenčka so materi pogosto odnesli takoj po porodu in ga prinašali po urniku, tesno povitega. O medicinskih postopkih žensko običajno niso spraševali.
Otrok se tega ne spominja z besedami. Toda ločitev matere in dojenčka v prvih urah in dneh je izkušnja za oba in vpliva na začetek odnosa med materjo in dojenčkom. Zato na začetku terapije pogosto vprašam: »Kaj so vam pripovedovali o vašem rojstvu?« Odgovor nemalokrat odpre družinsko zgodbo, o kateri nikoli niso govorili na glas.

2. Odstranitev mandljev

Odstranitev mandljev v otroštvu je eden najpogostejših spominov, ki jih slišim. Ljudje pripovedujejo podobno: si pri zavesti, držijo te za roke, boli in strah te je, mama pa čaka za vrati. Potem — sladoled in »pridna punca si bila / priden fant si bil«.
Tu so zbrani skoraj vsi travmatski elementi: fiksacija, bolečina, ki jo povzročajo odrasli, in ločitev od starša. Potem pa še nagrada za to, da si potrpel in nisi jokal.
3. Sistematski pregled v šoli
Sleči se pred tujim odraslim — včasih pred sošolci. Stati v vrsti v spodnjih hlačkah. Pregled mladostnika brez pojasnila in brez vprašanja, ali sme.
Za odraslega je to rutina. Za mladostnika, pri katerem se odnos do lastnega telesa šele oblikuje, je to lekcija: »moje telo lahko pregledujejo brez mojega soglasja, sram pa je tu mene«.

4. Ginekološki pregled in pregled pri urologu

Prvi ginekološki pregled je za mnoge ženske potekal na hitro, ob ostrih pripombah, brez besed o tem, kaj se bo zgodilo. Pri moških podobno vlogo igra pregled pri urologu. O tem se govori še redkeje: moški težko priznajo, da jih je bilo sram in da jih je bolelo.
To ni le preteklost. V anketi UNFPA iz leta 2026 (več kot 2600 žensk iz 16 držav in ozemelj Vzhodne Evrope in Srednje Azije) je 67 % poročalo o vsaj eni obliki slabega ravnanja pri porodu ali pregledu. Anketa je potekala prek spleta in ni reprezentativna, a velikostni red številk govori sam zase.
5. Obisk pri zobozdravniku
Strah pred zobozdravnikom pogosto imajo za nekaj smešnega in neresnega. A poglejte situacijo z otrokovimi očmi. Ležiš z odprtimi usti, govoriti ne moreš, boli, slišiš pa: »Ne premikaj se.«
Potem odrasel človek leta odlaša z zdravljenjem zob in pride, ko ne more več zdržati. To je izogibanje — osrednji simptom medicinske travme.
Skupno vsem petim situacijam ni krutost posameznikov, temveč tako urejen sistem. V njem pacientovo telo ne pripada njemu samemu, njegova čustva pa nikogar ne zanimajo. Seveda takšna izkušnja še zdaleč ni pri vseh postala travma. A če ste se prepoznali in telo še vedno reagira — to ni »precitljivost«, temveč spomin.

Kako pogosto se to zgodi: številke iz raziskav

Medicinska travma ni redkost. To kažejo raziskave, ki sem jih navedla v predavanju.

Situacija

Kaj so ugotovili

Vir

Po intenzivni terapiji

pri 23 % simptomi PTSM po 1–6 mesecih, pri 17 % po 7–12 mesecih

Parker et al., 2015

Po infarktu

pri 12 % klinično pomembni simptomi PTSM; tveganje za ponovni dogodek in smrt je približno dvakrat večje

Edmondson et al., 2012

Po porodu

4 % PTSM v splošni populaciji, 18,5 % v skupinah z visokim tveganjem (metaanaliza 59 raziskav)

Yildiz, Ayers & Phillips, 2017

Neplodnost in OBMP (IVF)

61 % meni, da je sama obravnava povečala njihovo stisko; le 16 % pravi, da je osebje z njimi govorilo o travmi (spletna anketa, 590 oseb)

Gameiro et al., 2026

Otroci, stari 0–6 let

do 30 % — medicinski travmatski stres v prvem mesecu po akutni bolezni ali poškodbi

De Young et al., 2021

Starši otrok z rakom

27–54 % — PTSM v življenju

Cordova, Riba & Spiegel, 2017


Odzivi otroka in starša so povezani: prestrašen starš je dejavnik tveganja za otroka.
Kaj se dogaja v porodnih sobah
Raziskava SZO (Bohren et al., 2019) je zanimiva zato, ker ne temelji na občutkih žensk, temveč na opazovanju. Neodvisni opazovalci so bili prisotni v porodnih sobah štirih držav in beležili, kaj se dogaja. Tole so videli:

  • slabo ravnanje (fizično, verbalno, diskriminacijo) je doživelo 42 % žensk;
  • 59 % vaginalnih pregledov je bilo opravljenih brez soglasja;
  • 75 % epiziotomij je bilo narejenih brez soglasja;
  • vrhunec nasilja pri porodu je bil v najbolj ranljivem trenutku — od 30 minut pred rojstvom otroka do 15 minut po njem.
V anketi UNFPA za Vzhodno Evropo in Srednjo Azijo (2026) pa je 48 % žensk poročalo o posegih brez informiranega soglasja. Uradno pritožbo je vložilo le 2 % prizadetih. Prav tako je videti nevidnost: kar ni prijavljeno, ne pride v statistiko.

Obstaja pa tudi druga plat. Ti podatki so se pojavili, ker so jih začeli zbirati. SZO, UNFPA in Evropsko sodišče za človekove pravice problem že priznavajo. Leta 2019 je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela resolucijo 2306 o porodniškem in ginekološkem nasilju. Stanje se spreminja — počasi, a se spreminja.
Zakaj lahko medicina, ki pomaga, rani
Anatomija medicinske situacije
Če katero koli medicinsko situacijo razstavimo na dele, dobimo šest elementov:
  1. Telo je razgaljeno — golota, prodiranje v telo, intimni predeli.
  2. Oditi ni mogoče — ležeče, fiksacija, infuzija, narkoza, »potrpite«.
  3. Bolečina kot del zdravljenja — povzročajo jo tisti, ki pomagajo.
  4. Asimetrija — pacient leži, strokovnjak stoji; znanje, jezik in čas niso na strani pacienta.
  5. Negotovost — kaj je z mano, kaj bo sledilo, ali bom preživel(a).
  6. Osamljenost — bližnjih ne spustijo noter, otroka odnesejo.
To so natanko pogoji, ki jih psihotravmatologija opisuje kot travmatogene dejavnike (Fischer & Riedesser, 2009). Razlika je le v tem, da so tu ustvarjeni zaradi reševanja.

Anatomija medicinske situacije: šest elementov, zaradi katerih je zdravljenje lahko travmatično
Telo se odzove, še preden imamo čas za razmislek.
Leta 1983 so italijanski kardiolog Mancia in njegovi sodelavci pacientom neprekinjeno merili krvni tlak prek tipala v arteriji. Ko je zdravnik pristopil, da bi izmeril tlak, se je sistolični tlak v prvih minutah zvišal povprečno za 27 mm Hg. Ne gre za določenega človeka, temveč za samo vlogo. Živčni sistem jo prebere kot signal: zberi se, podredi se, ne moti.

Pred lastnim telesom ne pobegneš
Psiholog Donald Edmondson (2014) je pokazal, v čem se medicinska travma razlikuje od klasične travme.


Klasična travma

Medicinska travma

Kje je grožnja

zunaj: kraj, človek, dogodek

znotraj: lastno telo

Kdaj

v preteklosti

traja še naprej: bitje srca, bolečina, brazgotina, kontrolni pregled

Kam gleda strah

nazaj, v spomine

naprej: »kaj, če se ponovi?«

Izogibanje

prinaša olajšanje

je nevarno: človek se odpove spremljanju in zdravljenju

Najbolj boli, če nas rani tisti, od katerega smo odvisni
Jennifer Freyd je to poimenovala travma izdaje: škoda s strani tistega, ki mu moramo zaupati. Da bi ohranila navezanost, psiha pogosto »ne opazi« in pozabi. Pozneje sta Carly Smith in Freyd opisali institucionalno izdajo: organizacija škode ne prepreči, je ne prizna in se ne odzove na pritožbo. V raziskavi Smithove med 707 pacienti ameriškega zdravstva sta dve tretjini poročali o takšni izkušnji. Povezana je bila z depresijo, disociacijo in odpovedjo zdravstveni oskrbi.
Kliniško okolje ponovi otroško sobo
Odnos med pacientom in zdravnikom je po strukturi zelo podoben odnosu med otrokom in staršem. To je moja avtorska shema, ki se opira na dela Ferenczija, Freydove in Balinta.

Razsežnost

Otrok in starš

Pacient in zdravnik

Odvisnost

brez odraslega ne moreš preživeti

brez zdravnika ne moreš ozdraveti

Asimetrija

velik, močan, ve bolje

status, znanje, strokovni jezik

Telo

odrasli umiva, hrani, kaznuje

zdravnik pregleduje, operira, fiksira

Opravičilo

»to je za tvoje dobro«

»tako je predpisano«, »saj ste živi«

Prepoved čustev

»ne jokaj«, »ne bodi siten«

»ne kričite«, »potrpite«

Izid

krivda, sram, molčanje

»sama sem kriva«, »nehvaležna«

Prav zato se medicinska izkušnja tako zlahka poveže z otroško travmo. Zgodovina nasilja v otroštvu, zlasti spolnega nasilja, poveča tveganje za PTSM po porodu. Zgodnja hospitalizacija in bolečina brez pojasnil pa oblikujeta notranji model: »moje telo pripada drugim, upirati se je nevarno«. »Dober pacient«, ki potrpi, molči in se zahvaljuje, je pogosto tisto, kar je Sándor Ferenczi imenoval identifikacija z agresorjem.
Ambulanta ponovi otroško sobo: vzporednice med odnosom otrok–starš in pacient–zdravnik
Kako se medicinska travma pozneje odraža
Najnevarnejša posledica je odpoved medicini. Človek ne pride na presejalne preglede in kontrolne obiske, opusti zdravljenje ali pride prepozno. Toda medicinska travma zadeva tudi tisto, o čemer se le redko govori na glas.

Telo
Telo postane kraj grožnje. Ženska se izogiba pregledom, ginekologu, presejalnim pregledom. Ob dotiku lahko »odide« iz telesa — disociira. To v praksi vidim nenehno.

Spolnost
V kvalitativni raziskavi Susan Ayers in sodelavcev (2006) so ženske s PTSM po porodu pripovedovale, da je porod spremenil njihovo spolno življenje. Najpogosteje — zaradi strahu pred ponovno nosečnostjo. Raziskava je majhna, zajela je le šest žensk, a zelo natančno opiše to, kar slišimo v ordinaciji.

Par
V veliki norveški raziskavi (Garthus-Niegel et al., 2018) je sodelovalo skoraj tisoč petsto žensk. Simptomi PTSM po porodu so napovedovali nižje zadovoljstvo z odnosom po dveh letih. To povezavo je pojasnjevala poporodna depresija: travma prizadene par prek depresije.

Naslednji otrok
Švedska raziskava (Gottvall & Waldenström, 2002) je pokazala: po negativni izkušnji prvega poroda ženske redkeje znova rodijo in to storijo pozneje. 38 % žensk z negativno izkušnjo ni več rodilo — v primerjavi s 17 % po pozitivni. Sekundarni strah pred porodom, ki nastane po prejšnji težki izkušnji, pa je ena glavnih oblik tokofobije.
Posledice medicinske travme: telo, spolnost, par in naslednji otrok
Mati in dojenček

Travmatičen porod in ločitev od otroka se zgodita na samem začetku njunega odnosa.
  • Metaanaliza iz leta 2025 (22 raziskav) je ugotovila zmerno povezavo med PTSM po porodu in motnjo navezovanja (bondinga) (r = 0,38). Avtorji poudarjajo, da je del te povezave mogoče pojasniti z depresijo in splošno stisko.
  • Pri materah otrok iz enote intenzivne terapije za novorojenčke se PTSM pojavlja v 4,5–30 % primerov, pri očetih — do 33 % (McKeown et al., 2023). Inkubator, aparati, nezmožnost vzeti otroka v naročje — to je travma za oba starša hkrati.
  • V raziskavi Ayersove so nekatere matere s PTSM potrebovale od enega do petih let, da so začutile bližino z otrokom. Pozneje je odnos pogosto zdrsnil v eno od dveh skrajnosti: izogibanje ali tesnobno prezaščitništvo.
Prav tu medicinska travma postane transgeneracijska travma — prenese se na naslednjo generacijo.
Ko se travma postavi med mater in otroka: PTSM po porodu in navezovanje
Kako prepoznati medicinsko travmo
Medicinska travma skoraj nikoli ne pride v psihologovo ordinacijo s tem imenom. Človek pride z nečim drugim: »ne želim drugega otroka«, »izginila je želja«, »ne čutim povezanosti z otročkom«. Znaki medicinske travme lahko iščemo na treh ravneh.
6.3 Prilagajanje kot temelj blagostanja
Medicinska travma skoraj nikoli ne pride v psihologovo ordinacijo s tem imenom. Človek pride z nečim drugim: »ne želim drugega otroka«, »izginila je želja«, »ne čutim povezanosti z otročkom«. Znake medicinske travme lahko iščemo na treh ravneh.


Raven

Kako je videti

Telo

panika ob vonju bolnišnice ali zvoku aparata; otrplost in disociacija ob dotiku; vaginizem, bolečina, močan strah pred pregledi

Vedenje

odlaganje preiskav; nenehno menjavanje zdravnikov ali popolna odpoved medicini; strah pred novo nosečnostjo

Govor

»vse je bilo v redu, ampak …«; »ni na meni, da bi se pritoževala — živa sem«; »sama sem kriva, nisem pravilno dihala«

Kako prepoznati medicinsko travmo pri psihologu: znaki in vprašanja
Stavki, za katerimi se skriva travma
  • »Nič posebnega, navaden porod« — nato pa pripoved o nečem zelo težkem. To je minimizacija: izkušnja nima besed.
  • »Zdravniki so me rešili, ampak …« — hvaležnost in zamera hkrati. Človeku se zdi, da do druge nima pravice.
  • »Sama sem kriva« — krivda, ki jo je človek prevzel od tistega, ki mu je povzročil bolečino.
  • »Slabo se spominjam, vse je kot v megli« — disociacija, sedacija, narkoza: travma je, povezane pripovedi pa ni.
  • »Preprosto ne grem več k zdravniku« — izogibanje zdravstveni oskrbi, najnevarnejši simptom.
Primer iz prakse
Zgodba je posplošena: sestavljena je iz več primerov in ne opisuje določene klientke.

Ženska pride dve leti po rojstvu otroka: »Mož si želi drugega, jaz pa ne — in ne razumem, zakaj.« O porodu govori na kratko: »Vse v redu, carski rez, otrok je zdrav.«

Po nekaj srečanjih se izkaže: carski rez je bil nujen, v splošni anesteziji. Zbudila se je sama, otroka so ji prinesli šele naslednji dan in nihče ji ni pojasnil, kaj se je zgodilo. Od takrat se izogiba ginekologu, intimnost z možem je postala napeta. Z otrokom pa je po njenih besedah »vse prav, a kot da bi bilo skozi steklo«.

V ordinaciji je poudarjeno »prijazna«: pride prej, se opravičuje, se zahvaljuje — natanko takršna, kakršna je bila v porodni sobi. Pri psihologu pa se pojavi želja, da bi se zgražal nad bolnišnico. Oboje je material za delo. Terapevtovo zgražanje ji lahko znova odvzame njeno lastno zgodbo.

Delo se ne začne z analizo zdravniških odločitev. Najprej — stabilizacija. Nato — pomagati ji sestaviti pripoved o porodu z začetkom, sredino in koncem ter poimenovati, kaj je bilo najtežje. Šele potem vprašanje o drugem otroku postane njeno lastno vprašanje.
Vprašanja, ki jih običajno ne zastavimo
Če ste psiholog, v prvi pogovor vključite medicinsko anamnezo — ne v ožjem smislu, temveč anamnezo doživetij. Če berete zase, poskusite nanje odgovoriti sami.

  1. Ali ste imeli operacije, hospitalizacije, zdravljenja, na katera se še danes težko spomnite?
  2. Kako prenašate zdravniške preglede — pri ginekologu, pri zobozdravniku, preiskave?
  3. Kaj so vam pripovedovali o vašem rojstvu in o boleznih v otroštvu?
  4. Ali obstaja zdravstvena oskrba, ki jo odlagate?
Zadnje vprašanje je posebej pomembno: odgovor pogosto razkrije izogibanje zdravstveni oskrbi. Če pa ima klient zgodovino spolnega nasilja, postanejo ta vprašanja obvezna.
Kaj pomaga
Glavno pravilo: stabilizacija je vedno pred konfrontacijo. Najprej se mora človek počutiti varnega, šele nato se je mogoče vračati k temu, kar se je zgodilo.

Če ste se prepoznali
  • Poimenujte to. Vaš odziv ni šibkost in ne kaprica. Ima vzrok, in ta vzrok ima ime.
  • Ne odpovejte se medicini, temveč se nanjo pripravite. Spodnji seznam lahko pregledate sami ali s psihologom.
  • Poiščite pomoč, če se spomini vsiljivo vračajo, če odlagate potrebno zdravljenje ali če strah vpliva na odločitev o otroku.
Kako se pripraviti na obisk pri zdravniku
Mi, psihologi, klientke in kliente nenehno pošiljamo k zdravnikom — na preiskave, v porodnišnico, v center za OBMP. In zelo redko pomislimo, da jih pošiljamo v potencialno travmatizirajočo situacijo. Kaj je mogoče storiti vnaprej:

  • vprašati o pretekli medicinski izkušnji;
  • se pogovoriti o tem, kaj se bo dogajalo pri pregledu: kakšen poseg, koliko časa traja, Ďsa se bodo dotikali;
  • spomniti: lahko sprašujete, prosite za premor, odklonite;
  • vzeti s seboj bližnjo osebo;
  • pripraviti stavke: »Ustavite se«, »Pojasnite, kaj boste zdaj storili«;
  • vnaprej uriti veščine ozemljitve: dihanje, oporo, pogled na predmet;
  • poznati zdravnike, ki jim zaupamo;
  • se po obisku o njem pogovoriti na naslednji seansi.
V stresu nam besede kot da izginejo, bi lahko bil stavek, ki smo ga vnaprej zvadili ogromen resurs.

Kako je zasnovana pomoč
Pomoč pri medicinski travmi je stopenjska: težje kot je stanje, bolj specializirana je metoda. Opora je šest načel na travmo informiranega pristopa SAMHSA: varnost; zaupanje in preglednost; podpora vrstnikov; sodelovanje; glas in izbira; upoštevanje kulture, zgodovine in spola.

Faza

Kaj pomaga

Med dogodkom in takoj po njem

pojasnila, prisotnost bližnjih, nadzor bolečine; dnevniki v intenzivni terapiji; pogovor o porodu — na željo

Prvi tedni

presejanje, psihoedukacija, normalizacija odzivov, stabilizacija

Ob simptomih PTSM

na travmo osredotočena KVT, EMDR, kognitivna terapija PTSM

Integracija

obnova pripovedi o porodu, telesna in art terapija, priprava na naslednjo medicinsko izkušnjo

Pomembno pojasnilo: pogovor o doživetem je potreben na željo, ne kot obvezen enkratni »debriefing«. Cochranov pregled (Bastos et al., 2015) ni našel dokazov, da takšna formalna analiza po porodu prepreči travmo.
Priznati problem ne pomeni obtožiti zdravnikov
Travma ne pomeni nujno, da je kdo nekaj naredil narobe. Do nje vodijo različne poti in niso vse v sistemu. Razlikujem tri poti, ki vodijo do iste travme (to je moj avtorski okvir):
  1. Situacija sama — nujnost, ogroženost življenja, bolečina, ki je ni bilo mogoče odpraviti. Nežneje ni bilo mogoče.
  2. Komunikacija — ne kaj so naredili, temveč kako: ali so pojasnili, ali so vprašali, ali so slišali.
  3. Kultura organizacije — obremenitev, hierarhija, nenapisana pravila, normalizirano nespoštovanje.
Poti se prepletajo. Težka situacija, slaba komunikacija in toksična ekipa skupaj prinašajo največje tveganje.
Tri poti do medicinske travme: situacija, komunikacija, kultura organizacije
Zdravnikova beseda je tudi medicinski poseg
Varelmann in sodelavci (2010) so v eksperimentu pacientom dali isto injekcijo lokalnega anestetika. Eni skupini so rekli: »Zdaj bo kot močan čebelji pik — to je najneprijetnejši del posega.« Drugi: »Naredili bomo lokalno anestezijo, območje bo otrplo in vam bo udobno.« V drugi skupini je bila bolečina pomembno manjša.
Pregled 28 raziskav (Johnson et al., 2020) je pokazal, kako ženske doživljajo nepričakovano novico pri ultrazvoku med nosečnostjo. V temni, tihi sobi, ležeč, ženska bere vsak gib in vsak premor strokovnjaka. Starši potrebujejo, da jim povedo takoj, jasno, iskreno in obzirno — in jih ne priganjajo z odločitvijo. Ker pa se v šoku informacije ne usvojijo, zelo pomaga pisno gradivo.
V anketi med 2192 ženskami s travmatično izkušnjo poroda (Hollander et al., 2017) so jih vprašali, kaj bi lahko preprečilo travmo. Najpogosteje niso odgovorile »drugačne medicinske odločitve«, temveč pojasnilo (39 %), pozornost (37 %) in podpora (30 %).
Sistem rani tudi zdravnike same
Tudi zdravstveni delavci so žrtve. Po podatkih metaanalize se 62 % zdravstvenih delavcev v enem letu sreča z nasiljem na delovnem mestu (Liu et al., 2019). Pri 18 % britanskih ginekologov porodničarjev so prisotni klinično pomembni simptomi PTSM (Slade et al., 2020). 52,8 % zaposlenih v porodništvu in ginekologiji pa poroča o trpinčenju na delovnem mestu (Gupta et al., 2024).

Nastane veriga, ki je zelo podobna družinski transgeneracijski travmi. Selma Fraiberg jo je poimenovala »duhovi v otroški sobi«, tu pa postanejo duhovi v porodni sobi:
sistem (učenje s poniževanjem, preobremenjenost) → zdravnik (izgorelost, »kakor so z mano — tako jaz«) → pacientka (travmatična izkušnja) → dojenček (motena navezanost) → družina (očetje, naslednja nosečnost).

Izgoreli specializanti v raziskavi Shanafelta (2002) so v 53 % primerov poročali, da so vsaj enkrat na mesec pacientom nudili neoptimalno oskrbo. Med neizgorelimi jih je bilo takšnih 21 %. Verigo je mogoče prekiniti v katerem koli členu — kot v družinski terapiji: priznati, poimenovati, predelati, ne pa prenesti naprej.
Veriga prenosa travme: od zdravstvenega sistema do zdravnika, pacientke, dojenčka in družine
Iz naše prakse v Centru Gaja: po številu ljudi, ki se obrnejo na nas, vidimo, da je v nekaterih ekipah medicinska travmatizacija opazno nižja kot v drugih. Tam, kjer je takšnih primerov manj, pojasnjujejo in sprašujejo za soglasje, zdravnika podpira ekipa, napake se obravnavajo, ne prikrivajo. Ko odpiramo temo medicinskega nasilja, se skupaj z zdravniki borimo za normalne delovne pogoje in normalne vrednote na delovnem mestu.
Kaj lahko stori psiholog znotraj zdravstvenega sistema
  • S pacienti: pripravljati na posege in porod; biti ob njih, ko jim sporočajo težko diagnozo; omogočiti pogovor o doživetem; izvajati presejanje.
  • Z zdravstvenimi delavci: Balintove skupine in supervizija; podpora »drugim žrtvam« — zdravnikom po napakah in težkih izidih; skupno učenje, kako sporočati diagnozo.
  • S sistemom: vgrajevati načela na travmo informirane oskrbe v protokole; prinašati glas pacientov v obravnave primerov in pritožb.
In najpomembnejše — biti zaveznik, ne tožilec. Zaščita pacientov in skrb za zdravstvene delavce nista nasprotji, temveč ena naloga.
Pogosta vprašanja o medicinski travmi
Ali lahko navaden pregled povzroči travmo?
Da. Travma ni nujno povezana z ogroženostjo življenja. Dovolj so bolečina, nemoč, kršene meje in osamljenost — zlasti v otroštvu ali če je človek že prej imel travmatsko izkušnjo.

V čem se medicinska travma razlikuje od običajnega strahu pred zdravniki?
Strah je tesnoba pred obiskom. O travmi je smiselno razmišljati, ko se spomini vsiljivo vračajo, telo reagira s paniko ali otrplostjo, človek pa se odpove potrebni pomoči

Ali lahko dogodek, ki se ga ne spominjam, vpliva name?
Lahko. Pri narkozi, sedaciji ali v zgodnji starosti je izkušnja pogosto shranjena v telesu, ne v pripovedi. Zato je koristno vprašati sorodnike, kaj se je dogajalo ob vašem rojstvu in v zgodnjem otroštvu.

Ali je travmatičen porod vedno PTSM?
Ne. PTSM po porodu se razvije pri približno 4 % žensk. Toda travmatična izkušnja poroda je širši pojem. Morda ne doseže praga za diagnozo, pa vendar vpliva na telo, par in odločitev o naslednjem otroku.

S kom delati na medicinski travmi?
S psihologom ali psihoterapevtom, ki obvlada na travmo osredotočene metode. Če gre za porod, neplodnost ali nosečnost — s specialistom za perinatalno in reproduktivno psihologijo.

Ali travma pomeni, da je zdravnik kriv?
Ne nujno. Včasih je bila situacija sama tako težka, da nežneje ni bilo mogoče. Največkrat pa bi travmo lahko omilili s pojasnilom, pozornostjo in podporo.
O avtorici
Svetlana Votiakova — psihologinja, psihoterapevtka, specialistka za perinatalno in reproduktivno psihologijo. Profesorica na Sigmund Freud University (Dunaj), direktorica Center Gaja in Inštituta za perinatalno psihologijo. Spremljala je več kot 300 porodov; več kot 3000 družin se je obrnilo na Center Gaja po perinatalno podporo.
Svetovanja in sodelovanje: votiakovasvetlana@gmail.com · www.psyprofi.si
Viri:
  • Ayers, S., Eagle, A., & Waring, H. (2006). The effects of childbirth-related PTSD on women and their relationships. Psychology, Health & Medicine, 11(4), 389–398.
  • Bastos, M. H. et al. (2015). Debriefing interventions for the prevention of psychological trauma in women following childbirth. Cochrane Database of Systematic Reviews.
  • Bohren, M. A. et al. (2019). How women are treated during facility-based childbirth in four countries. The Lancet, 394(10210), 1750–1763.
  • Cordova, M. J., Riba, M. B., & Spiegel, D. (2017). Post-traumatic stress disorder and cancer. Lancet Psychiatry, 4(4), 330–338.
  • De Young, A. C. et al. (2021). Medical trauma during early childhood. Journal of Pediatric Psychology, 46(7), 739–746.
  • Edmondson, D. (2014). An enduring somatic threat model of posttraumatic stress disorder due to acute life-threatening medical events. Social and Personality Psychology Compass, 8(3), 118–134.
  • Edmondson, D. et al. (2012). Posttraumatic stress disorder prevalence and risk of recurrence in acute coronary syndrome patients. PLoS ONE, 7(6).
  • Fischer, G., & Riedesser, P. (2009). Lehrbuch der Psychotraumatologie. München: Reinhardt.
  • Fraiberg, S., Adelson, E., & Shapiro, V. (1975). Ghosts in the nursery. Journal of the American Academy of Child Psychiatry, 14(3), 387–421.
  • Freyd, J. J. (1996). Betrayal Trauma. Harvard University Press.
  • Gameiro, S. et al. (2026). Experiences of infertility-related traumatic events and their association with symptoms of PTSD and Complex PTSD. Human Reproduction, 41(5), 772–785.
  • Garthus-Niegel, S. et al. (2018). The influence of postpartum PTSD on breastfeeding and relationship satisfaction. Frontiers in Psychology, 9, 1728.
  • Gottvall, K., & Waldenström, U. (2002). Does a traumatic birth experience have an impact on future reproduction? BJOG, 109(3), 254–260.
  • Gupta, et al. (2024). JAMA Network Open.
  • Hall, M. F., & Hall, S. E. (2016). Managing the Psychological Impact of Medical Trauma. New York: Springer.
  • Hollander, M. H. et al. (2017). Preventing traumatic childbirth experiences: 2192 women’s perceptions and views. Archives of Women’s Mental Health, 20(4).
  • Johnson, J. et al. (2020). Delivering unexpected news via obstetric ultrasound. Sonography, 7(2), 61–77.
  • Kazak, A. E. et al. (2006). An integrative model of pediatric medical traumatic stress. Journal of Pediatric Psychology, 31(4), 343–355.
  • Leinweber, J. et al. (2022). Developing a woman-centered, inclusive definition of traumatic childbirth experiences. Birth, 49(4), 687–696.
  • Liu, J. et al. (2019). Prevalence of workplace violence against healthcare workers. Occupational and Environmental Medicine, 76(12), 927–937.
  • Mancia, G. et al. (1983). Effects of blood-pressure measurement by the doctor on patient’s blood pressure and heart rate. The Lancet, 2(8352), 695–698.
  • McKeown, L. et al. (2023). Clinical Child and Family Psychology Review, 26(1), 33–49.
  • Nilsson, C. et al. (2018). BMC Pregnancy and Childbirth, 18, 28.
  • Parker, A. M. et al. (2015). Posttraumatic stress disorder in critical illness survivors. Critical Care Medicine, 43(5), 1121–1129.
  • Perinatal PTSD and the mother-infant bond: a systematic review and meta-analysis (2025). Journal of Anxiety Disorders, 114, 103050.
  • SAMHSA (2014). Concept of Trauma and Guidance for a Trauma-Informed Approach. HHS Publication No. (SMA) 14-4884.
  • Shanafelt, T. D. et al. (2002). Burnout and self-reported patient care in an internal medicine residency program. Annals of Internal Medicine, 136(5), 358–367.
  • Slade, P. et al. (2020). Work-related post-traumatic stress symptoms in obstetricians and gynaecologists. BJOG.
  • Smith, C. P., & Freyd, J. J. (2014). Institutional betrayal. American Psychologist, 69(6), 575–587.
  • UNFPA (2026). Respectful maternity care: women’s experiences in Eastern Europe and Central Asia.
  • Varelmann, D. et al. (2010). Nocebo-induced hyperalgesia during local anesthetic injection. Anesthesia & Analgesia, 110, 868–870.
  • Yildiz, P. D., Ayers, S., & Phillips, L. (2017). The prevalence of posttraumatic stress disorder in pregnancy and after birth. Journal of Affective Disorders, 208, 634–645.
Vse pravice pridržane. Kakršno koli kopiranje, prepisovanje ali strojno zajemanje (scraping) vsebine na tej strani, v celoti ali delno, je dovoljeno izključno s soglasjem avtorja ali z navedbo vira: www.psyprofi.si.
Vas zanima sodelovanje ali posvetovanje?
Izpolnite obrazec in kmalu vas bom kontaktiral:
S klikom na gumb "Pošlji" se strinjate z našimi pogoji
Cesta talcev 5A, Škofja Loka, 4220
Phone: +38651869085
Email: votiakovasvetlana@gmail.com