Donald Winnicott

1. Prispevek in aktualnost idej

Donald Woods Winnicott (1896–1971) je bil britanski pediater in psihoanalitik, katerega delo je spremenilo razumevanje zgodnjega čustvenega razvoja otroka. Združil je medicinsko znanje s psihoanalizo ter premaknil poudarek s patologije na pogoje, v katerih se oblikuje psiha.

Ključne Winnicottove ideje:

• Dovolj dobra mati — realističen model občutljive, a ne popolne skrbi.
• Prehodni objekt in prehodni prostor — orodja prehoda iz odvisnosti v avtonomijo.
• Resnični in lažni Jaz — opis, kako pogoji zgodnjega razvoja oblikujejo avtentičnost ali prilagoditveno masko.

Danes se uporabljajo v:

• terapiji, ki temelji na navezanosti;
• perinatalni psihologiji;
• terapiji igre in umetnostni terapiji.

2. Biografija

Winnicott se je rodil v Plymouthu v Angliji v premožni družini. Bil je edini sin, obdan s skrbjo, a odraščal v čustveno zadržanem okolju. Po njegovih besedah ga je to naučilo ceniti notranji svet otroka.
Študiral je medicino v Cambridgeu, med prvo svetovno vojno delal kot zdravnik, nato pa postal pediater. Več kot 40 let je delal v bolnišnici Paddington, kjer je svetoval družinam. Vzporedno se je usposabljal iz psihoanalize pri Londonskem psihoanalitičnem društvu, bil v analizi pri Jamesu Stracheyju ter razpravljal in sodeloval z Melanie Klein in Anno Freud.

3. Osnovni koncepti

3.1. Dovolj dobra matiOpredelitev:

»Dovolj dobra mati« je starš, ki se v prvih mesecih življenja dojenčka kar najbolje prilagodi njegovim potrebam, nato pa postopoma uvaja manjše frustracije, kar otroku omogoča razvoj avtonomije (Winnicott, 1965).

Primer iz literature:

V raziskavi Stern (1995) je opisana mlada mati, ki se je na jok otroka odzvala z zamudo 20–40 sekund. Ta zamik ni povzročil stiske, a je pomagal razviti toleranco na čakanje. Po nekaj mesecih je otrok lahko mirno počakal nekaj sekund, preden je poklical mater — kar je avtor pripisal učinku »dovolj dobre matere«.

3.2. Prehodni objektOpredelitev:

Prehodni objekt je prvi »ne-jaz« predmet (odejica, plišasta igrača), ki ga otrok uporablja za tolažbo v odsotnosti matere, simbolizirajoč njeno prisotnost in začetek lastne samostojnosti (Winnicott, 1953).

Primer iz literature:

Winnicott (1953) opisuje 4-letnega dečka, hospitaliziranega za 2 tedna. Njegova najljubša odeja mu je služila kot čustveno sidro v obdobju ločitve od matere. Spal je z njo in jo držal med postopki, kar je zmanjšalo tesnobo in preprečilo regresijo.

3.3. Prehodni prostorOpredelitev:

Prehodni prostor je psihološko »območje« med notranjo realnostjo in zunanjim svetom, kjer se otrok uči ustvarjalnosti, igre in simbolizacije (Winnicott, 1971).

Primer iz literature:

Jones & Jenkins (2014) opisujeta terapijo 6-letne deklice s tesnobo. Vedno je s seboj prinesla plišastega tjulnja na seanse in ga sčasoma začela puščati v kabinetu, kot bi terapevtu »zaupala« skrb za predmet. To je postalo simbol sprejemanja stabilnosti odnosa in zaupanja v vrnitev.

3.4. Resnični in lažni JazOpredelitev:

• Resnični Jaz — jedro osebnosti, ki se oblikuje v ozračju sprejemanja in občutljivosti, izraža se v spontanosti in ustvarjalnosti.
• Lažni Jaz — obrambna struktura, ki nastane, ko se mora otrok prilagajati zunanjim pričakovanjem in potlačiti lastne impulze (Winnicott, 1960).

4. Pomen za perinatalno psihologijo

V perinatalni praksi Winnicottove ideje pomagajo:

• zmanjševati tesnobo mater s sporočilom, da jim ni treba biti popolne;
• ohranjati povezanost prek prehodnih objektov ob ločitvi;
• ustvarjati »zadrževalno okolje« za ženske v poporodnem obdobju;
• videti v terapiji funkcijo »dovolj dobrega starša« pri odraslih klientih z mankom zgodnje izkušnje.

Literatura

• Jones, M., & Jenkins, P. (2014). Transitional objects in child therapy: Symbol, bridge and relationship. Journal of Child Psychotherapy, 40(3), 291–307.
• Stern, D. N. (1995). The motherhood constellation: A unified view of parent-infant psychotherapy. New York: Basic Books.
• Winnicott, D. W. (1953). Transitional objects and transitional phenomena. International Journal of Psychoanalysis, 34, 89–97.
• Winnicott, D. W. (1960). Ego distortion in terms of true and false self. In The maturational processes and the facilitating environment (pp. 140–152). London: Hogarth Press.
• Winnicott, D. W. (1965). The maturational processes and the facilitating environment. London: Hogarth Press.
• Winnicott, D. W. (1971). Playing and reality. London: Tavistock.