Povezava med dezorganizirano navezanostjo in motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) je tema, ki jo v zadnjih desetletjih intenzivno preučujejo. Raziskave kažejo, da imajo otroci z dezorganizirano navezanostjo pogosto vedenjske značilnosti, podobne simptomom ADHD, pa tudi skupne genetske markerje, ki vplivajo na dopaminski sistem.
Kaj je dezorganizirana navezanost?Izraz opisuje otrokovo vedenje, ki združuje nasprotujoče si reakcije na pomembno odraslo osebo: željo po bližini in hkrati izogibanje njej (Main & Solomon, 1990). Na primer, ob srečanju z materjo lahko otrok najprej steče proti njej, nato se ustavi, obrne in odide, pri čemer kaže neodločnost.
Opazimo lahko tudi:
- zamrznitev in »navidezno odsotnost«, ki spominja na izgubo pozornosti;
- gibalni nemir s kaotičnimi spremembami smeri aktivnosti;
- čustvene izbruhe, vključno s padci na tla v stanju afektivnega preobremenjenja, ki niso povezani z opozicijskim vedenjem (Solomon & George, 1999a).
Zakaj se to dogaja?Ena od razlag je dezorganiziran notranji delovni model navezanosti. Mati je lahko za otroka hkrati vir zaščite in vir strahu — na primer, če se v situacijah navezanosti obnaša agresivno ali, nasprotno, pasivno in prestrašeno (Hesse & Main, 1990).
Povezava z ADHDOtroci z ADHD pogosteje kažejo vzorec dezorganizirane navezanosti kot vrstniki brez diagnoze. Poleg tega imajo obe skupini podobne polimorfizme genov, odgovornih za delovanje dopaminskih receptorjev. To lahko pomeni, da se genetska nagnjenost aktivira pod vplivom travmatičnih izkušenj ali neugodne družinske interakcije (Brisch, 2002b, 2004a).
Vloga travmeTravmatični dogodki (zanemarjanje, nasilje) so v 80 % primerov povezani z razvojem dezorganizirane navezanosti (Cicchetti & Barnett, 1991; Lyons-Ruth idr., 1987, 1989).
Tudi če mati nima očitnih travm, lahko njeno kaotično in nedosledno vedenje v interakciji z otrokom spodbuja razvoj takšnega vzorca (George & Solomon, 1996, 1999a).
Primer: otroci iz romunskih sirotišnic
Longitudinalne raziskave otrok, ki so odraščali v razmerah deprivacije in bili posvojeni v dobro stoječe družine, so pokazale, da so se pri mnogih ohranili znaki ADHD in motenj navezanosti tudi po več letih (Rutter idr., 1999; O’Connor idr., 2000). Bolj kot so bile zgodnje izkušnje težke, bolj izraziti so bili simptomi (Kreppner idr., 2001).
Zakaj vedenjska terapija ni vedno učinkovita?Če so pri določenem otroku v ozadju ADHD travma in motnja navezanosti, lahko vedenjski pristopi začasno zmanjšajo simptome, vendar ne odpravijo vzroka. V takih primerih je učinkovitejša terapija, osredotočena na travmo, vključno z delom s starši, da se prekine medgeneracijski prenos travme (Lyons-Ruth idr., 1993).
Zaključek: dezorganizirana navezanost in ADHD imata lahko skupne korenine — kombinacijo genetske ranljivosti in travmatičnih izkušenj. Razumevanje te povezave pomaga natančneje izbrati terapijo, ki se osredotoča ne le na vedenje, temveč tudi na globlje vzroke.