Zakaj triletnik ne ve, da se je motil: poskus s škatlo bonbonov in napačna prepričanja

Otrokom, starim 3–5 let, so pokazali zavajajoče predmete – na primer škatlo bonbonov, v kateri so bili svinčniki, ali gobo, ki je bila videti kot kamen. Otrok je najprej povedal, kaj misli, da je to – navadno napačno. Nato so mu razkrili resnico in zastavili tri vrste vprašanj:

1. Sprememba predstave: »Kaj si mislil, da je notri, ko si škatlo prvič videl?«
2. Napačno prepričanje drugega: »Kaj bo mislil tvoj prijatelj, ki ni pogledal noter?«
3. Videz in resničnost: »Kako je videti – in kaj je v resnici?«

Rezultati so ovrgli zamisel, da otrok najprej razume svoj um in šele nato um drugih. Med 3. in 5. letom se očitno oblikuje splošno reprezentacijsko razumevanje uma: misel je predstava o svetu, ki je lahko napačna – pri sebi in pri drugih. Poskus je postal temelj »teorije teorije«: otrok kot znanstvenik preoblikuje svoje predstave o umu.

Ko triletnik trdi, da je »vedno vedel«, ne laže – svoje prejšnje predstave res ne zmore obdržati v mislih. Ne sramotite ga zaradi tega. Pomagajo igre presenečenj in opazke, kot je »Mislil si, da so notri bonboni? Tudi jaz!«.

Naloge spremembe predstave ter videza in resničnosti dopolnjujejo test Sally–Anne pri oceni socialne kognicije predšolskega otroka. Oblika vprašanj in otrokove jezikovne sposobnosti močno vplivajo na rezultat.