Poskus »Mali Albert«: kako otroci pridobijo strahove in ali se jih je mogoče naučiti
Na kratko
Leta 1920 sta utemeljitelj behaviorizma John B. Watson in njegova asistentka Rosalie Rayner pokazala, da je strah pri dojenčku mogoče izzvati s klasičnim pogojevanjem. To je eden najbolj znanih – in etično najbolj spornih – poskusov v zgodovini psihologije.
Potek poskusa
Udeleženec je bil deček Albert B., sin uslužbenke bolnišnice, opisan kot miren in zdrav. Pri 9 mesecih so mu pokazali belo podgano, zajca, psa, opico, maske in vato – strahu ni pokazal. Nenaden glasen zvok – udarec s kladivom po jekleni palici za njegovim hrbtom – pa ga je prestrašil in rasplakal. Pri 11 mesecih so Albertu pokazali belo podgano in, ko je segel po njej, udarili po palici. Po sedmih združitvah podgane in zvoka so ga preizkusili samo s podgano.
Rezultati poskusa
Ob pogledu na podgano je Albert jokal in se odplazil stran – brez kakršnega koli zvoka.
V nekaj dneh se je strah prenesel na podobne predmete: zajca, psa, krzneni plašč, vato in masko Božička z belo brado (posploševanje).
Odzivi strahu so se delno ohranili tudi po mesecu dni, a so bili šibkejši.
Strahu niso odpravili: Albert je bolnišnico zapustil pred poskusom razpogojevanja.
Sklepi in pomen za razvojno psihologijo
Watson je trdil, da so številni čustveni odzivi in strahovi otrok naučeni z izkušnjo, ne prirojeni. Delo je postavilo temelje vedenjskim pristopom k anksioznosti. Leta 1924 je Mary Cover Jones pokazala obratno: strah dečka Petra pred zajcem je postopoma odpravila – to je predhodnik sistematične desenzitizacije in terapije z izpostavljanjem. Poskus je hkrati postal klasičen primer neetične raziskave; danes ne bi bil mogoč.
Kaj to pomeni za starše
Otroški strahovi pogosto nastanejo po neprijetni izkušnji in se razširijo na podobne situacije. Dobra novica: na enak način jih je mogoče zmanjšati – z nežnim, postopnim stikom s tistim, kar otroka straši, v varnem okolju, brez sile in posmeha.
Kaj to pomeni za strokovnjake
Poskus je zgodovinska podlaga za zdravljenje z izpostavljanjem pri otroških strahovih in fobijah; sodobni modeli upoštevajo tudi biološko »pripravljenost« na nekatere strahove (Öhman in Mineka, 2001). V izobraževanju ostaja ključen primer za pogovor o informirani privolitvi in zaščiti udeležencev.
Literatura
Harris, B. (1979). Whatever happened to Little Albert? American Psychologist, 34(2), 151–160. https://doi.org/10.1037/0003-066X.34.2.151
Jones, M. C. (1924). A laboratory study of fear: The case of Peter. The Pedagogical Seminary, 31(4), 308–315. https://doi.org/10.1080/08856559.1924.9944851
Öhman, A., & Mineka, S. (2001). Fears, phobias, and preparedness: Toward an evolved module of fear and fear learning. Psychological Review, 108(3), 483–522. https://doi.org/10.1037/0033-295X.108.3.483
Watson, J. B., & Rayner, R. (1920). Conditioned emotional reactions. Journal of Experimental Psychology, 3(1), 1–14. https://doi.org/10.1037/h0069608
Vas zanima sodelovanje ali posvetovanje?
Izpolnite obrazec in kmalu vas bom kontaktiral:
S klikom na gumb "Pošlji" se strinjate z našimi pogoji