Psihoterapija reproduktivnih motenj

Uvod: reproduktivne motnje kot večdimenzionalni problem

Reproduktivne motnje – kot so neplodnost, ponavljajoči se neuspehi postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), spontani splavi in zapleti v nosečnosti – ne vplivajo le na fiziološke procese, temveč segajo tudi v področje psihike, medosebnih odnosov, samopodobe in kakovosti življenja. Čustvena stiska, anksioznost, depresija in posttravmatska stresna motnja (PTSM) po izgubi nosečnosti so del celotne slike.
Raziskave kažejo, da imajo pacientke po zgodnji izgubi nosečnosti bistveno pogosteje simptome anksioznosti in depresije.
Za učinkovito pomoč je pomembno upoštevati ne le »medicinski«, temveč tudi »psihosocialni« vidik – prav tukaj ima psihoterapija ključno vlogo.

Psihološki vidik reproduktivnih motenj

Zakaj je to pomembno

Psihološki stres ni nujno neposreden vzrok reproduktivne disfunkcije, kot na primer pri neplodnosti nepojasnjenega izvora, vendar lahko pomembno poslabša kakovost življenja, zmanjša motivacijo za nadaljevanje zdravljenja in povzroči izogibanje komunikaciji ali odprtemu pogovoru o težavi.
Pri pacientkah in parih, ki se soočajo z neplodnostjo ali izgubo nosečnosti, se pogosto pojavljajo občutki krivde, sramu, osamljenosti, napetega pričakovanja in tesnobe, kar vpliva na čustveno stanje ter odnose s partnerjem. Pogosto neplodnost prikriva celo vrsto psiholoških obrambnih mehanizmov in lahko predstavlja način razreševanja nezavednih notranjih konfliktov.
Medosebni in družinski procesi (konflikti, razlike v slogih spoprijemanja, komunikacijske težave) dodatno zaostrujejo situacijo: na primer, kadar en partner »noče govoriti o čustvih«, medtem ko drugi »ves čas išče odgovore«.
Po smernicah European Society of Human Reproduction and Embryology (ESHRE) ima psihosocialna klima v kliniki pomemben vpliv na dobrobit pacientov in njihovo zaznano podporo.

Kaj kaže praksa in raziskave

Smernice ESHRE poudarjajo, da rutinsko zagotavljanje psihosocialne podpore (informiranje, čustvena podpora, vključevanje para, presejanje tveganj) vodi v izboljšano počutje in večjo adherenco k zdravljenju.
Kljub temu pa kakovost dokazov na nekaterih področjih ostaja omejena – približno 36 % priporočil ESHRE temelji na visoko kakovostnih podatkih.
Pregledne raziskave potrjujejo, da psihosocialni pristopi zmanjšujejo anksioznost in depresijo ter izboljšujejo kakovost življenja, medtem ko je vpliv na biološke izide (npr. verjetnost nosečnosti) manj enoznačen (glej Kremer et al., 2023).

Glavni psihoterapevtski pristopi Kognitivno-vedenjska terapija (KVT)

KVT je priznana kot eden vodilnih pristopov. Pomaga pri prepoznavanju in korekciji kognitivnih izkrivljanj (npr. »jaz sem kriva«, »razočarala sem partnerja«, »če se sprostim, bo šlo«), zmanjšuje vedenjsko izogibanje, krepi aktivno spoprijemanje in izboljšuje čustveno dobrobit.

Mindfulness in programi tipa “mind-body”

Ti programi vključujejo meditacijo, dihalne in relaksacijske tehnike ter skupinsko podporo. Na primer, raziskava Szigeti et al. (2024) je pokazala, da je program Mind/Body za ženske z neplodnostjo izboljšal psihološke izide in celo pokazal pozitivno dinamiko pri zanositvah.

Partnerska in sistemska terapija

Ko reproduktivna težava vpliva na partnerski odnos, spolnost in družinske vloge, je vključevanje partnerja oz. partnerjev v terapijo bistvenega pomena. Delo s parom omogoča uskladitev pričakovanj, izboljšanje komunikacije in zmanjšanje občutka izoliranosti ene strani.

Terapija žalovanja in travmatsko usmerjena terapija

Po izgubi nosečnosti, zunajmaternični nosečnosti ali hudih zapletih se pogosto razvije žalovanje in travma. V teh primerih so pomembni travmatsko usmerjeni pristopi: intervencije za PTSM, ekspozicijska terapija, EMDR.

Primer: Vučina & Oakley (2018) opisujeta uspešno uporabo EMDR pri reproduktivni travmi.

• Praktična struktura pomočiPresejanje: pomembno je zgodaj prepoznati anksioznost in depresijo.
• Diferenciacija: blage/srednje težave → skupinske/online intervencije; izrazite → individualna KVT ali travmatska terapija.
• Integracija: psiholog ali psihoterapevt mora biti del reproduktivne klinike ali tesno sodelovati z njo.
• Dostopnost: kombinirani formati (osebno, spletno, skupinsko, individualno).

Art-terapija in somatski pristopi

Art-terapija

Art-terapija (expressive art therapy) vključuje ustvarjalne metode (risanje, kolaž, vizualizacijo) za izražanje in predelavo čustev, povezanih z reproduktivno izgubo ali neplodnostjo.

Dokazi in primeri:

• Liu et al. (2024) – protokol randomizirane raziskave o art-terapiji pri ženskah z neplodnostjo.
• Oh et al. (2024) – skupinska tele-art terapija za ženske v postopkih zdravljenja neplodnosti, z zmanjšanjem stresa.

Struktura: skupina 6–10 oseb, 60–90 min na srečanje (ustvarjalna naloga → razprava → domača naloga).
Učinki: izražanje doživetij, zmanjšanje občutka izolacije, krepitev samosočutja.
Omejitve: malo velikih RCT študij; dolgoročni vpliv na reproduktivne izide še ni dokazan.

Somatska terapija

Sem sodijo metode, ki delujejo prek telesa in njegovih stresnih odzivov: somatic experiencing, biorelakacijske tehnike, manualna terapija, EMDR s telesnim fokusom.
Primeri:

• EMDR: Vučina & Oakley (2018) – primer uporabe EMDR pri reproduktivni travmi.
• Manualna terapija: Kramp et al. (2012) – serija primerov kombinirane manualne terapije v kontekstu neplodnosti.

Mehanizmi: sproščanje mišične/fascialne napetosti v medeničnem predelu, zmanjšanje vegetativne disregulacije, izboljšanje stresne regulacije.
Omejitve: metodološke slabosti, majhni vzorci, potreba po nadaljnjih RCT.

Klinični primeri Primer 1: »Antonina, 34 let – ponavljajoči se neuspehi OBMP«

Zgodovina: tri postopke OBMP v 18 mesecih, vsi klinično neuspešni. Pacientka občuti krivdo, samoočitanje, izogiba se stikom z nosečimi prijateljicami, ponoči pregleduje medicinske forume. Partner jo sicer »podpira«, a se izogiba pogovorom o čustvih.
Pristop: kombinacija KVT + psihoedukacija o neplodnosti; delo s kognitivnimi izkrivljanji, učenje tehnik regulacije anksioznosti (dihanje, progresivna relaksacija), telesna terapija, nato partnerska seja za obnovo komunikacije. Po 8–12 tednih znižanje anksioznosti in depresije, izboljšana komunikacija v paru.

Primer 2: »Oksana, 29 let – žalovanje po ponavljajočem se splavu«
Zgodovina: potrjena nosečnost, spontani splav v 10. tednu; po šestih mesecih ponovni zgodnji splav. Pacientka ima vsiljive spomine, nočne more, izogibanje zdravnikom, občutek praznine in nespečnost.

Pristop: ocena simptomov PTSM in depresije; travmatska terapija (KVT-elementi, postopna ekspozicija, predelava žalovanja) + po potrebi psihiatrično svetovanje. Vzporedno – skupina za žalovanje (normalizacija čustev).

Rezultat: po 3–6 mesecih zmanjšanje vsiljivih spominov, normalizacija spanja, vrnitev načrtovanja prihodnjih korakov. V določenih primerih – EMDR.

Primer 3: »Par – različni načini spoprijemanja«
Zgodovina: Aleksej in Irina načrtujeta otroka dve leti; vzroka niso odkrili (nepojasnjena neplodnost). Irina doživlja močno tesnobo, spremlja forume, beleži simptome; Aleksej se zapira vase, izogiba pogovorom.

Pristop: partnerska terapija za oblikovanje skupne strategije in čustvene podpore; individualna KVT za Irino (zmanjšanje anksioznosti) in kratka svetovanja za Alekseja o podpornih veščinah in razumevanju procesov žalovanja.

Rezultat: zmanjšani konflikti, večja povezanost, večja verjetnost vztrajanja pri zdravljenju.

Kaj lahko pomaga takoj (nasveti za paciente)

1. Preverite, ali vaša klinika ponuja psihološko podporo (po smernicah ESHRE). Če ne, poiščite reproduktivnega ali perinatalnega psihologa.
2. Če imate stalno tesnobo, nespečnost, vsiljive misli ali izogibanje – opravite presejalni test za perinatalne duševne motnje.
3. Skupine podpore in mindfulness tečaji so pogosto dostopni in dokazano zmanjšujejo stres.
4. Če se pojavljajo simptomi PTSM (vsiljivi spomini, izogibanje, notranja napetost) – poiščite specialista za travmatsko terapijo.

Omejitve in prihodnje smeri raziskovanja

Raziskave psihoterapije v reproduktivni medicini so v porastu, kakovost podatkov se izboljšuje (nove metaanalize in RCT študije). Vendar pa neposreden vpliv psihoterapije na biološke izide nosečnosti ostaja predmet razprave – trenutna literatura je močnejša pri psiholoških izidih kot pri stabilnih dokazih vpliva na verjetnost zanositve.

Zaključek

Reproduktivne motnje zahtevajo multidisciplinarni pristop, ki vključuje psihološko in psihoterapevtsko pomoč. Vključitev rutinske psihosocialne podpore, art-terapije in somatskih pristopov širi možnosti klinične prakse in izboljšuje kakovost življenja pacientov. Čeprav neposredna povezava z biološkimi izidi še ni dokončno potrjena, psihoterapija že danes opravlja ključno vlogo pri podpori in okrevanju.

Seznam literature

1. Gameiro, S., Boivin, J., Collins, A., Crawshaw, M., Dancet, E., de Klerk, C., … & van den Akker, O. (2015). Routine psychosocial care in infertility and medically assisted reproduction – a guideline. Human Reproduction, 30(11), 2476–2485. https://doi.org/10.1093/humrep/dev177.

2. Kremer, F., Grievink, L., van den Boogaard, N., & et al. (2023). Effectiveness of psychosocial interventions for infertile women: a systematic review and meta-analysis. PLOS ONE, 18(4), e0282065. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0282065.

3. Szigeti, J. F., Gonda, X., Sipos, M., Varbiro, S., & others. (2024). The clinical effectiveness of the mind/body program for infertility on well-being and assisted reproduction outcomes: a randomized controlled trial. Human Reproduction, 39(8), 1735–1748. https://doi.org/10.1093/humrep/deac123.

4. Gaitzsch, H., & colleagues. (2020). The effect of mind-body interventions on psychological and reproductive outcomes in infertile women: a systematic review. Journal of Reproductive Medicine (Review). Retrieved from https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31897607.

5. Ha, J.-Y., et al. (2021). Effects of mind–body programs on infertile women: a review. Journal of Reproductive Medicine (Review). Retrieved from https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1976131721000177.

6. Liu, L., et al. (2024). The effectiveness of expressive art therapy on infertile women undergoing surgery: study protocol for a randomized controlled trial. Trials, 25, Article 345. https://doi.org/10.1186/s13063-024-08324-1.

7. Oh, H.-R., et al. (2024). Group tele-art therapy intervention in women undergoing infertility treatment: effects on infertility stress. Journal of Art Therapy (Abstract). Retrieved from https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0197455624001126.

8. Njogu, A., et al. (2023). The effect of self-compassion–based programs for infertility: a randomized study. BMC Psychiatry. Retrieved from https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC10224906.

9. Dube, L., et al. (2021). Infertility-related distress and clinical targets for psychosocial interventions: a systematic review/conceptual paper. Journal of Infertility and Psychosocial Health. Retrieved from https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC8578979.

10. Szabó, G., Szigeti, J. F., Sipos, M., Varbiro, S., & Gonda, X. (2023). Affective temperaments show stronger association with infertility treatment success compared to somatic factors. Scientific Reports, 11, Article 21956. https://doi.org/10.1038/s41598-023-47969-x.

12. Vučina, T., & Oakley, S. (2018). Case study of EMDR therapy use in treating reproductive trauma. Psychiatria Danubina, Supplement. Retrieved from https://hrcak.srce.hr/file/382213.

13. Kramp, M. E., et al. (2012). Combined manual therapy techniques for the treatment of infertility: case series. Complementary Therapies in Clinical Practice. Retrieved from https://barralupledger.si/wp-content/uploads/2017/06/Article_-_Infertility_and_Manual_Therapy_Treatment.pdf.