Psevdotravma med porodom
ali nasilje s "korektnostjo"
V mnogih državah in mestih so začeli izpostavljati problem nasilja pri porodu in o tem govoriti. Govoriti z najrazličnejšimi besedami in v različnih jezikih. O tem so začeli govoriti različni strokovnjaki, same ženske in njihovi partnerji.
#nasiljevporodu — tako so same ženske začele označevati objave na družbenih omrežjih s svojimi grenkimi izkušnjami in težkimi preizkušnjami. Preizkušnjami, ki vplivajo, pogosto spreminjajo življenje ženske do neprepoznavnosti.
#nasiljevporodu — tako so same ženske začele označevati objave na družbenih omrežjih s svojimi grenkimi izkušnjami in težkimi preizkušnjami. Preizkušnjami, ki vplivajo, pogosto spreminjajo življenje ženske do neprepoznavnosti.
To je odlično, da se takšna vprašanja postavljajo in obravnavajo, da ženske ne molčijo, da vsi ne molčimo.
Vendar pa obstaja tudi nasprotna stran, ki jo aktivno opažam v praksi.
Poimenovala bom to — Psevdo-travma.
Dovolite mi, da to ponazorim z dialogi ene od obravnav:
— Na trebušček so mi pritiskali med porodom!
(Da, znano je, da so nekateri porodničarski postopki prepovedani, saj poškodujejo mamo in otroka.)
Nato sledi pavza. Ženska pričakuje mojo ocenjevalno reakcijo. Pogleduje v moje obraz. Obstaja pričakovanje, ki ga očitno ne izpolnim.
Prišla je na priporočilo — in jaz jo nedvomno razočaram.
Razočaram jo, ker moje obraz ne izraža običajnega strahu in obsojanja po tej izjavi.
Čakam. Čakam, da bo ženska začela govoriti ne toliko o dogodku in dejstvu, ampak o svojih občutkih in dojemanju dogajanja.
— Pa še posteljico so vlečili za popkovino!
— doda glasneje.
Molčim.
Končno se odločim vprašati neposredno, jasno razumem, kam grem:
— Kaj ste vi same čutile v TEM trenutku?
Zdaj molči ona. Potem se rahlo nasmehne:
— Veselje…
Ta trenutek je bil vesel. TI porodi so bili srečni.
— Povejte, zakaj menite, da so bili vaši porodi travma?
— Kasneje sem izvedela… potem so mi povedali, da so vse te intervencije slabe, da sem imela travmatične porode…
— Je vam psiholog povedal to?
— Ne, babica. Potem so prijateljice in še maserka.
— Pred tem, ko so vam to povedali, kako so bili vaši porodi?
— Dobri…
Ko človek zlomí nogo, zelo boli in gre k travmatologu.
Tam naredijo rentgen (na splošno preučijo, ali je sploh zlomljena) in predpišejo terapijo.
V psihologiji je isto. "Poškodovano" mesto boli. Boli dolgo in otežuje življenje. Takrat človek išče pomoč, pripoveduje drugim o svojih ostrih, neprijetnih izkušnjah, ki jih nosi v duši.
Obrniti se k psihologu, ki obvlada tehnike dela s travmo, je dobra odločitev.
Ko pa "travmo" diagnosticirajo babice, doule, maserji itd., pogosto gre le za to, da si zadnji ne želijo videti teh posegov med porodom (njihovih, te ženske ali nasploh).
Razumeti, da nima zveze z žensko in njenimi izkušnjami poroda, je pogosto potrebno šele pri psihologu.
Sumiti na travmo je lahko vsak človek.
Nežno in nespoznavno, brez predlogov in "diagnostik", priporočiti strokovnjaka za razjasnitev situacije, za raziskovanje, kaj se pravzaprav dogaja — je dobra alternativa.
In da, vse večja sodobna znanost govori o diagnostiki travme, na primer tukaj:
http://pcr.news/novosti/naydeny-biomarkery-posttravmaticheskogo-stressovogo-rasstroystva/
Vendar pa obstaja tudi nasprotna stran, ki jo aktivno opažam v praksi.
Poimenovala bom to — Psevdo-travma.
Dovolite mi, da to ponazorim z dialogi ene od obravnav:
— Na trebušček so mi pritiskali med porodom!
(Da, znano je, da so nekateri porodničarski postopki prepovedani, saj poškodujejo mamo in otroka.)
Nato sledi pavza. Ženska pričakuje mojo ocenjevalno reakcijo. Pogleduje v moje obraz. Obstaja pričakovanje, ki ga očitno ne izpolnim.
Prišla je na priporočilo — in jaz jo nedvomno razočaram.
Razočaram jo, ker moje obraz ne izraža običajnega strahu in obsojanja po tej izjavi.
Čakam. Čakam, da bo ženska začela govoriti ne toliko o dogodku in dejstvu, ampak o svojih občutkih in dojemanju dogajanja.
— Pa še posteljico so vlečili za popkovino!
— doda glasneje.
Molčim.
Končno se odločim vprašati neposredno, jasno razumem, kam grem:
— Kaj ste vi same čutile v TEM trenutku?
Zdaj molči ona. Potem se rahlo nasmehne:
— Veselje…
Ta trenutek je bil vesel. TI porodi so bili srečni.
— Povejte, zakaj menite, da so bili vaši porodi travma?
— Kasneje sem izvedela… potem so mi povedali, da so vse te intervencije slabe, da sem imela travmatične porode…
— Je vam psiholog povedal to?
— Ne, babica. Potem so prijateljice in še maserka.
— Pred tem, ko so vam to povedali, kako so bili vaši porodi?
— Dobri…
Ko človek zlomí nogo, zelo boli in gre k travmatologu.
Tam naredijo rentgen (na splošno preučijo, ali je sploh zlomljena) in predpišejo terapijo.
V psihologiji je isto. "Poškodovano" mesto boli. Boli dolgo in otežuje življenje. Takrat človek išče pomoč, pripoveduje drugim o svojih ostrih, neprijetnih izkušnjah, ki jih nosi v duši.
Obrniti se k psihologu, ki obvlada tehnike dela s travmo, je dobra odločitev.
Ko pa "travmo" diagnosticirajo babice, doule, maserji itd., pogosto gre le za to, da si zadnji ne želijo videti teh posegov med porodom (njihovih, te ženske ali nasploh).
Razumeti, da nima zveze z žensko in njenimi izkušnjami poroda, je pogosto potrebno šele pri psihologu.
Sumiti na travmo je lahko vsak človek.
Nežno in nespoznavno, brez predlogov in "diagnostik", priporočiti strokovnjaka za razjasnitev situacije, za raziskovanje, kaj se pravzaprav dogaja — je dobra alternativa.
In da, vse večja sodobna znanost govori o diagnostiki travme, na primer tukaj:
http://pcr.news/novosti/naydeny-biomarkery-posttravmaticheskogo-stressovogo-rasstroystva/
Vas zanima sodelovanje ali posvetovanje?
Izpolnite obrazec in kmalu vas bom kontaktiral:
S klikom na gumb "Pošlji" se strinjate z našimi pogoji
Cesta talcev 5A, Škofja Loka, 4220
Phone: +38651869085
Email: votiakovasvetlana@gmail.com
Email: votiakovasvetlana@gmail.com