Childfree: Analiza virov

Imeti ali ne imeti otrok — osebna odločitev vsakega posameznika.
Družbena predstava o "nesreči" tistih, ki nimajo otrok, ni bila empirično potrjena. Nasprotno, v zrelih in starejših letih brez otrok ljudje kažejo zadovoljstvo z življenjem po številnih kazalnikih. Vsako dejanje povzroči nasprotno reakcijo… Pod pritiskom družbeno vsiljenih norm o "obveznem" razmnoževanju se oblikujejo gibanja, ki zavračajo starševstvo…
Težava pri pisanju tega besedila je v tem, da je bila naloga odražati prav sociološki vidik childfree. Naj mi sociologi oprostijo… delim.
V tej študiji bomo obravnavali takšen družbeno-kulturni pojav, kot je "childfree". V zadnjem času se je med mladimi ljudmi v reproduktivni dobi povečalo število tistih, ki se imenujejo "childfree". Vsako leto se število članov te skupnosti povečuje, gibanje pridobiva zagon v različnih državah (Moore, 2012; Amy Blackstone, Mahala Dyer Stewart, 2011). Poskušali bomo slediti zgodovini nastanka tega gibanja, oblikovati značilnosti te skupine, morda izpostaviti podvrste in opisati perspektive razvoja. Ta skupina ljudi nima bolezni, ki bi preprečevale izvajanje reproduktivne funkcije, so reproduktivno zdravi, vendar se prostovoljno, zaradi prepričanj, odpovedujejo starševski vlogi. Starševstvo se jim ne zdi privlačno, mamljivo ali zaželeno. Zdi se nam, da je nastanek te skupine reaktiven pojav — odgovor na družbeni pritisk, družbene stereotipe. Tukaj bomo poskušali postaviti vprašanja, ki se nanašajo na strpnost, sprejemanje, diskriminacijo v vprašanjih "imanja" ali "neimanja" otrok. Kljub temu, da večina virov, ki opisujejo to temo, navaja raziskovalne podatke iz ZDA in Avstralije, bomo poskušali izpostaviti skupne točke in delno predstaviti njihove rezultate. Težava pri pisanju tega dela je pomanjkanje literature o tej problematiki, še manj pa je prav socioloških del, kar bistveno otežuje delo z obravnavano temo.

1. Zgodovinske predpostavke
Vprašanje o želji ali neželji imeti otroke je bilo prvič predstavljeno v feminističnih gibanjih različnih obdobij. Ko so ženske začele postavljati vprašanje enakosti, je družbeno pripisana vloga rojevanja, nekakšna biologizacija žensk, postala vprašljiva ali celo zavrnjena. V zgodovini razvoja feminističnega gibanja se izpostavlja več obdobij (Ayvazova, 1992; Brandt, 1998):

1.1. Prvi val feminizma: sufragizem v 19.–20. stoletju
Izraz "feminizem" kot sinonim za žensko emancipacijo se začne široko uporabljati v Evropi na začetku 20. stoletja. Koncept pravic in svoboščin človeka je bil prvič v Evropi potrjen v glavnem dokumentu Francoske revolucije — "Deklaraciji o pravicah človeka in državljana" (1789). Francozinje, navdihnjene z gesli revolucije, so aktivno sodelovale v vseh družbenih dogodkih. Vendar so kasneje, po objavi Deklaracije, francoske ženske ugotovile, da te pravice veljajo samo za moške. Olimpija de Gouges je poskušala popraviti to "nesporazum", ko je leta 1791 sestavila "Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke", ki jo zgodovinarji štejejo za prvi manifest feminizma novega časa. Toda ženska združenja so bila prepovedana, nato pa je bilo ženskam celo prepovedano udeleževati se javnih dogodkov.
Nato v Angliji Mary Wollstonecraft objavi svoje delo "V obrambi pravic žensk", kjer "opravičuje" možnost in potrebo po državljanskih pravicah žensk. Pravica do sodelovanja na volitvah — glavni zahtevek prvih političnih organizacij žensk v Veliki Britaniji in Ameriki v drugi polovici 19. stoletja. Zato je prvo obdobje gibanja žensk za enake pravice z moškimi v zgodovino vstopilo pod imenom sufragizem (od suffrage — volilna pravica). Manifest ženskega gibanja so razglasili ameriški aktivisti na prvi konferenci o pravicah žensk v zgodovini. Leta 1848 se je 200 žensk in 40 moških zbralo v mestecu Seneca Falls (država New York), kjer so po burnih razpravah sprejeli "Deklaracijo čustev", v kateri so zapisali glavne ideje in načela sufragizma. Na Mednarodni socialistični konferenci v Kopenhagnu leta 1910 je Clara Zetkin predlagala, da se vsako leto praznuje Mednarodni dan žensk pod gesli boja za politično in socialno enakopravnost — 8. marca.
V 1870-ih letih so prve evropske univerze odprle svoja vrata za študentke. Ženske so najprej delno, nato pa v celoti pridobile volilne pravice. V 1920-ih letih 20. stoletja je feministično gibanje prvega vala v Evropi in ZDA, potem ko je doseglo poleg volilnih pravic tudi sprejetje zakonov, ki ženskam omogočajo študij na univerzah in delo zunaj doma, menilo, da so njihove naloge izpolnjene, in aktivnost ženskih organizacij je začela upadati.

1.2. Drugi val feminizma (1960–1980). Liberalni in radikalni feminizem.
Leta 1949 je izšla knjiga francoske pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir Drugi spol. Vzroke za odvisnost žensk vidi v tem, kako se je zgodovinsko oblikovalo predstavljanje ženskosti v kulturi in družbi. S preučevanjem mitologije, literature, različnih nacionalnih tradicij in vrednot, vzgojnih sistemov za dekleta ter družinskih modelov pokaže, da je glavna ovira na poti do svobode žensk prevladujoča ideja o ženski eksistenci kot »drugotni«, medtem ko se »prvotnost« v zgodovini in kulturi pripisuje moškemu. Tu se pojavi znamenita formula: »Ženska se ne rodi, ženska postane.« Simone de Beauvoir poziva ženske, naj se ne bojijo stopiti na pot samouresničitve, neodvisnosti in svobodnega iskanja »pristnega bivanja«. Petnajst let po izidu knjige so prav te ideje postale gesla novega vala množičnega ženskega gibanja.
Vrh zahodnega feminizma kot družbenopolitičnega gibanja je v 60. in 70. letih. Gibanje se takrat razdeli na radikalni in liberalni feminizem. Liberalne feministke so delovale v okviru zakonov in uporabljale sodni sistem, medtem ko so radikalne feministke za svoje pravice borile z javnimi akcijami, protesti, izgredi itd. Dosežki liberalnega feminizma vključujejo sprejetje zakonov o enakosti v stanovanjskem področju, pravicah žensk v izobraževanju, enakih možnostih pri kreditiranju, spremembah zakonov o poklicnem izobraževanju, davčnih reformah in enakosti pri pokojninah. Desetletje politične aktivnosti žensk je vodilo v znatno povečanje števila žensk med visoko plačanimi najemnimi delavci — pravnicami, zdravnicami, menedžerkami.
Teoretično utemeljitev radikalnega feminizma je podala Shulamith Firestone v knjigi Dialektika spola: Argumenti za feministično revolucijo (1970). Patriarhat definira kot nadzor moških nad reproduktivno funkcijo žensk. Ker rojstvo in vzgoja otrok žensko materialno podredita moškemu, se oblikuje razmerje moči in podrejenosti. Radikalne feministke so v središče razprave postavile problem nadzora nad žensko spolnostjo. Legalizacija splava, ki so ga zagovarjale pod geslom »Pravica do izbire«, je omogočila večjo neodvisnost in svobodo v spolnih odnosih. Eden izmed objektivnih dejavnikov sprememb v spolnem vedenju je bil pojav kontracepcijskih tablet, ki so ženskam omogočile določen nadzor nad reprodukcijo. To je bilo ključno za določitev poti in načinov ženske osvoboditve. Zahteva po legalizaciji splava je desetletja razdvajala Ameriko na dva sovražna tabora. Privrženci svobodne izbire so leta 1973 dosegli priznanje pravice do splava kot ene od temeljnih svoboščin posameznika po ustavi ZDA.
2. Childfree kot eno izmed smeri sodobnega feminizma. Preobrazba raziskovalnega fokusa.
Medtem ko so se mlade matere združevale v skupnosti, kjer so si izmenjevale težave in razpravljale o vzgoji otrok, so se brezdetni pari in samski ljudje, ki niso prenesli pritiska javnega mnenja glede »nujnosti starševstva« (načine pritiska opisuje Joanne Doyle, 2012), začeli povezovati v lastne skupnosti. V družbi je njihov status poudarjen z izrazom childless, ki po mnenju samih članov nosi negativno konotacijo, povezano z občutkom nepopolnosti. Sami se raje imenujejo childfree, kar označuje svobodo od otrok in prostovoljno izbiro. V vsakdanjem življenju so te skupnosti vidne v obliki klubov, hotelov brez otrok, restavracij, barov za brezdetne. Še posebej priljubljene so spletne skupnosti na družbenih omrežjih in forumih. Kako se je raziskovalni interes spreminjal v zadnjih štiridesetih letih?

2.1. Težave pri raziskovanju childfree
V tem času so znanstveniki začeli razlikovati med neprostovoljno brezdetnimi (involuntarily childless) in prostovoljno brezdetnimi (voluntarily childless). Uporabljali so izraze: voluntarily childless, childfree, childless by choice za tiste, ki se zavestno odločijo, da otrok ne bodo imeli. Težava je bila v tem, da ni bilo jasne ločnice med tistimi, ki starševstvo odlagajo, tistimi, ki ga zavračajo, in tistimi, ki otrok ne morejo imeti zaradi zdravstvenih razlogov — ker se želje in nameni ljudi praviloma ne ocenjujejo (Moore, 2009; Abma & Martinez, 2006; Durham, 2008; Durham & Braithwaite, 2009; Park, 2002; glej tudi Jeffries in Konnert, 2002). Poleg tega se večina raziskav nanaša na pare, medtem ko samski posamezniki pogosto niso vključeni — polovica voluntarily childless ljudi ni poročena (Abma & Martinez, 2006). Pomembno je tudi dejstvo, da se raziskave osredotočajo izključno na heteroseksualne pare, medtem ko homoseksualne skupnosti niso upoštevane. Po podatkih The National Health Statistics Report (ZDA) je bilo med leti 2005 in 2010 več kot 40 % prebivalstva brez otrok, od tega jih je 6 % pripadalo kategoriji voluntarily childless — ta delež je iz leta v leto dokaj stalen. Raziskovalci se tako vse bolj osredotočajo na same člane childfree: njihovo starost, poklic, vero ipd.
2.2. Opredelitev in ključne značilnosti
Jullete Moore ponuja naslednjo definicijo:
"Childfree is a contested identity that refers to individuals who have made the choice never to have children and identify as such."
Avtorica izpostavi tri glavne značilnosti te skupine, ki jih navajajo tudi drugi raziskovalci, ter jih dopolni z rezultati lastne študije:

• Reproduktivno so udeleženci zdravi (z razvojem pomožnih reproduktivnih tehnologij ta kriterij postaja relativnejši, saj je mogoče veliko težav rešiti; člani skupnosti pa možnost razmnoževanja običajno sploh ne upoštevajo).
• Nimajo otrok (po Moorejevi raziskavi ima približno tretjina pastorke ali lastne odrasle otroke) in se odločijo, da otrok nikoli ne bodo imeli (ta odločitev pogosto vključuje izbiro partnerja, ki že ima otroke).
• Ta izbira negativno ne vpliva na njihovo zadovoljstvo z življenjem (pogosto jih zanimajo iste teme kot ljudi z otroki).

Skupnost childfree uporablja geslo: »Child free and loving it!«, odkrito govori o svoji filozofiji in promovira življenje brez otrok, poudarja prostovoljnost te izbire. Kaj najdemo na njihovih spletnih straneh?
Analiza spletnih strani in forumov je pokazala, da se spletna mesta razlikujejo po načinu izražanja svoje filozofije.

2.3. Vrste Childfree — liberalni (childfree) in radikalni (childhaters)
Kot verjetna veja feminističnega gibanja po podobni poti se zdi logično razlikovati med liberalnimi (primeri so navedeni zgoraj) in radikalnimi childfree. Tako kot v poznem feminizmu se tudi tukaj skupine razlikujejo po metodah boja za svoje pravice in obliki izražanja svojega glasu. Slednje liberalni childfree zanikajo in z njimi ne želijo biti povezani, zato jih poimenujejo childhaters.
Analiza in zbiranje podatkov o radikalnem krilu je izjemno otežena, saj so informacije redke zaradi nadzora državnih organov. Ljudje z otroki pogosto agresivno reagirajo na njihove objave, pošiljajo prijave ustreznim institucijam.
Nazorna ilustracija razlik med skupinami je terminologija in slikovno gradivo na straneh childhaters. Ženske z otroki imenujejo »svinje matere« ali »ovuljaškinje«, odkrito izražajo sovraštvo do otrok, zanje izmišljajo žaljiva imena in na družbenih omrežjih razpravljajo o možnosti nasilnih dejanj. Tu so tudi fotografije, ki ponazarjajo njihova stališča.
Pojav radikalnih childfree je nedvomno reakcija. Prepovedi, pritiski in obsodbe jih vse bolj vodijo k agresivnemu izražanju. Psihologi, ki delajo na področju reprodukcije, s skrbjo opozarjajo na podobnosti z gibanjem doghunters, in se sprašujejo:
»Kako daleč lahko gredo childhaters, lahko govorimo o morebitnem pojavu gibanja childkillers?«
Odgovor je možen le z natančno analizo pojava, raziskavami med sociologi in psihologi ter s premislekom državne politike glede povečevanja rodnosti in promocije materinstva.
Osredotočenost nekaterih raziskav na razloge za zavrnitev starševstva se zdi povsem logična.
Razočaranje — združuje ljudi z otroki in tiste brez njih… (Morell, 2009, str. 85)